Prezrta bolečina za samomorilnimi krizami

Po mojih izkušnjah trenutki, ko sem bila najbližje robu, niso bili povzročeni samo z občutki brezupa — temveč z bolečino.
Ne s fizično bolečino, temveč z globoko, vseobsegajočo čustveno bolečino, iz katere se ni zdelo mogoče pobegniti.
Kot bi me od znotraj žgalo živo — brez poti izhoda.

Prepričana sem, da so k temu prispevale tudi moje osebne stiske, a kar me je najbolj pretreslo, je bilo to, da nihče ni bil resnično osredotočen na lajšanje same bolečine.
Zakaj?

Ko nekdo izgubi okončino, ga takoj odpeljemo v bolnišnico — na zdravljenje in lajšanje bolečin, saj bi sicer ves čas kričal od muke.
Zakaj torej zdravniki ne vidijo ljudi v samomorilni krizi kot tistih, ki trpijo neznosno bolečino?
To preprosto nima smisla.

Kaj lahko naredi vaša generacija?

Začnite odprto govoriti o nujnosti sočutne, nujne pomoči za ljudi, ki doživljajo akutno čustveno stisko — pomoči, ki zdravi bolečino neposredno, ne le simptomov okoli nje.

Zdaj želim biti jasna:
Kar je zares ozdravilo mojo bolečino, je bilo delo na sebi.
Preživela sem leta učenja, rasti in soočanja z bolečino iz oči v oči.
Brez tega truda danes ne bi bila tukaj.

Toda v najhujših trenutkih — ko je bila bolečina na vrhuncu — bi mi zelo pomagalo, če bi obstajalo nekaj takojšnjega in učinkovitega, kar bi olajšalo trpljenje.

Ljudje ne pridejo v krizo brez razloga.
V mojem primeru je bil razlog bolečina.
In dokler čustvene bolečine ne bomo obravnavali z enako resnostjo kot fizične, bomo še naprej spregledovali tisto, kar resnično šteje.