Ko sem šla k zdravniku in mu rekla, da sem samomorilna, me je vprašal:

»Zakaj? Zakaj si samomorilna?«

In nisem imela pojma.

Takrat nisem razumela, da so bili moji samomorilni vzgibi zapleteni — ker je bilo tudi moje življenje zapleteno. Nisem znala odgovoriti.

Zato imam teorijo.

Tehnologija že pozna veliko razlogov, zakaj ljudje postanejo samomorilni. O tem obstaja ogromno raziskav. Čeprav še nimamo vseh odgovorov (sicer samomorov ne bi bilo več), nekaj odgovorov že imamo.

Zakaj torej ne bi obrnili pristopa, ki ga uporabljamo?

Nov pristop k pomoči

V varnem prostoru bi osebi dali dolgo listo dejavnikov, za katere je znano, da prispevajo k samomorilnim mislim ali vedenju.
Pacient bi lahko prebral seznam, označil, kaj velja zanj, in nato skupaj z zdravnikom ali terapevtom sestavil načrt zdravljenja za tista področja.

Ko me je zdravnik vprašal, zakaj sem samomorilna, sem bila preveč bolna, da bi to vedela.
Če bi imela seznam možnih vzrokov — in prazen prostor, kamor bi lahko dodala še kaj drugega — bi lahko začela graditi načrt okrevanja.

Realnost kriznih trenutkov

Ne smemo pričakovati, da bodo ljudje v kriznem stanju znali jasno izraziti, kaj potrebujejo.
Takrat njihovo razmišljanje ni na najvišji ravni.

Zato jim moramo ponuditi seznam možnih razlogov, jim dati priložnost, da izberejo, kar se jih dotakne, in nato pomagati ustvariti načrt zdravljenja.